Rojena 10.07. 1975 v Ljubljani.

Diplomira iz slikarstva na Visoki strokovni šoli slikarstva v Ljubljani, kjer nadaljuje z magisterskim delom. Svoje znanje formalno nadgradi z študijskim izpopolnjevanjem smeri pedagoško andragoške izobrazbe na Filozofki fakulteti v Ljubljani. Svojo ustvarjalnost preizkusi kot učiteljica likovnega pouka in kot likovni mentor v organizacijah,  Ljudska Univerza, Univerza za tretje življensko obdobje. Številna sodelovanja z različnimi institucijami, zavodi, društvi. Njen opus zaznamujejo številna potovanja. Živi in ustvarja v primorski vasi Šembije, kot samostojna kulturna ustvarjalka. ​

​​

Sodelovala pri različnih projektih, kolonijah, razstavlja doma in v tujini.​
​

Samostojne raztave:​

Ilirska Bistrica, Galerija Dom na Vidmu, 2004

Pivka, Hiša kulture, 2004,​​
Koper, Loggia, 2006​
Maribor, Nagrajenci 2007 - Galerija DLUM, 2008​
​

Skupinske razstave:​
​Ljubljana, Galerija ZKD, 2001;​
Bad Radkersburg, Johannes  Aquila Kultur Heim, 2002;​
Ljubljana, Galerija Atelje 2050, 2002;

Piran, Ex-tempore - Mestna galerija Piran, 2003;​
Ilirska Bistrica , Knjižnica Maksa Samse, 2007​
Maribor, Vabljeni mladi 2007 - Galerija DLUM, nagrada PRIMAVERA, 2007​
Izola, Postojna, Sežana, Piran, Ilirska Bistrica, Perugia-Marsciano (I), 7.regionalna likovna raztava, 2007/2008 ​
Ptuj, Mežanovi dnevi - Miheličeva galerija, nagrajeno delo “Vam in ljudjem okoli sebe”, 2008

​

Povezave:

​

​​http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=60107265
​http://www2.arnes.si/~ospojel4/evropa-04/
​http://www.jskd.si/kulturna-mreza/dogodki.php?1=1&dog-mesec=11&dog-leto=2007&dejavnost=6​

​

​

K mojim slikam Serije 2000-2012

 

​
V mojem slikarskem opusu me ne zanima podoba kot podoba, onstran mimetičnih postopkov. V njem se uresničuje dialektika popolne, kozmične svobode kot transcendirana čutno-materialna sfera, ki s svojim gibanjem izraža mejo med zunanjo in notranjo likovno strukturo, ta pa ima zavestno izkušnjo s poduhovljeno pojmovno normo. Transcendenco je mogoče samo slutiti v šifrah metafizične umetnosti kot odkritja biti, večne, neizmerne, ki vsebuje določeno resnico.

​

Vsa dela so izvedena v mešani tehniki.

​

Prepletene površine, pod katerimi se dogaja gibanje, ki radikalno spreminja slikarsko površino, jo razteguje, včasih celo predre in potem zopet potihne, so nekakšna simbolna struktura, ki določa relevantnost subjektivno percepcijskega prostora. Barva pri tem ni zunanji podatek, namenjen človekovi zavesti, ampak občutek. Njeno izrazno moč uporabljam, da bi delo postalo pričevalno močnejše.Ustvarjam vrvež organskih oblik, ki se na platnu razrešijo v magično, lirično vesolje, pri čemer se poetika geste poveže s poetiko materije. Predstavljena dela so dematerializirana, imajo ideologijo proizvoda. Pri tem je misel kot neomejena akcija duhovne aktivnosti, vezana na obstoj konkretnega dela, ki je na koncu materializiran z nosilcem slike, moj edini proizvod.

Mislim, da en princip, najden v vizualni, slikarski proceduri, ne pokriva operacije v drugi proceduri, ne da se ga multiplicirati – v drugi konstalaciji je potrebna nova transformacija. Zanima me slika, ki se spreminja. Ploski iluzionizem, ta se bolj približa stvarem v celoti. Gre za analitično iskanje z dodajanjem časovne razsežnosti, zaporedja, trajanja, minevanja, pri katerem je prostor iluzija prodiranja, žarišče ritma. Slika (vsebina in materializiran nosilec), ki eksponira v določenem prostoru, ni v svet odprto okno, ampak je objekt, ki se je polastil bistva stvari in ga nadomešča, torej nekak totem.​

Ves čas v stiku s praznino se vzpostavljajo podobe skozi slednje predstave, skozi priklicevanje in prekrivanje, podvajanje (zrcalne projekcije), fragmentiranje povezovanje v sklope. Gre za deziluzijsko vez med različnimi resničnostmi. Izmenljivost leg med stvarno prisotnim in simbolnim.Lahko bi rekla, da gre za odnose objekt–subjekt, kot stvar in pojem; materija in forma. Končni produkt je oblika, ki ni mirujoča, ne glede na okoliške predmete, ampak se premika v prostoru in sintetizira vse številne podobe, ki jih posreduje oko. Pri tem pogled ni negiben, ampak neprestano spreminja svoj akcijski radij, je svojevrstna sonda, ki nenehno preverja in otipava razdalje, volumne, ploskve, vdolbine, površine ter jih nato rekonstruira (mentalno in dejansko).

​

 Moje predstave in pojmovanje likovno živega, vrsta realizacije gibanja določene forme, ki ima svoje življenje, temelji na zavestnem razmisleku, ki je okvirno podrejen določenemu občutju sveta in odnosov v njem. Gre za likovno interpretacijo razmerja časa in bivanja ter nadsveta podobo o predstavljanju in resničnem. Ne govorim o formi, ki bi govorila skozi prevedljivo idejo in s tem iluzijo, temveč o verovanju, strasti, strahu, ljubezni, izkušnji, nematerialnih pomenih, šifrirani pisavi, katere šifre prodirajo v globino skrivnosti, da bi jo odkrile ter privedle do besede (jo demistificirale). Na ta način lahko skozi znake površine preseže vse že osvojeno in oblikovano, prodre v globino in vstopi v praznino, ki jo dojema v smislu potencialnega prostora, kot idejo začetka, izvora in konca. Moj jezik v slikah je vedno bipolaren, na primer resnica in laž, obstoj in neobstoj, začetek in konec, moško in žensko, prazno in polno.

Na mojih slikah prevladujejo določene oblike, ki imajo svojo bit; so nosilci zapisa, ustvarjajo gibanje, ki v nastanku izpodriva osebno svobodo. Lahko bi rekla, da predhodno neka osebno izbrana forma s svojo materialnostjo ali obratno, eksistencialnostjo, narekuje nekakšen laboratorij za življenje zunaj utopičnega mišljenja, da njen obstoj omogoča, da v sebi do konca razvijem osebno razklanost med videzom in bistvom ter ob enem problematiziram lastne temelje. Ne le, da negiram in zarezujem (transavantgarda, bližina življenja, izkušnja) določeno časovno miselnost, v katero je tudi moja (naša?) bivajočost ujeta, pač pa vzpostavljam pozitivno dejavnost. Resničnost, ki jo želim prevesti v vidno obliko, je telesna, snovna.  Gre za občutenje predmetnosti, ki ni optično realna stvarnost, temveč abstrahiranost naravno kozmične zakonitosti časovno-prostorske strukture njene materije – forme.

​

Če se ozrem na svojo slikarsko izkušnjo, lahko  med drugim opazim tudi veliko mobilnost zaznavnih procesov, saj se mnogokrat zgodi, da moram iti skozi raznolike sklope relacij med sabo in podobo – predstavo. Na začetku imam relativno jasno predstavo o namenu podobe in o njeni vsebini kot določeni ideji ali prostoru med dejstvom slike in lastnim slikarskim zastavkom. V tej fazi je zavest, samozavest najmočnejša, predstava najbolj jasna, neobremenjena s tistim, kar nosijo materialna dejstva in izvori prakse. Potem je na vrsti pohod v realizacijo, ki človeka zelo hitro potisne v povsem drugačno situacijo: koncept se sreča z metaforo, “roko”, s tistim, kar nam omogoča, da bomo v eni od prihodnjih trenutkov “ugledali stvar”. Najprej se zgodi to, da izgubim popolno kontrolo nad lastno predstavo – to pa začutim tako, da mi stalno uhaja, se skriva. Seveda, saj njeno mesto ni več v glavi. To stanje se stopnjuje in vedno bolj postajam zgolj “roka”, v katero so napačno ali pravilno investirani možgani. Ko se podoba postopoma nastaja in iz vseh različnih materialnih in nematerialnih dejstev nastaja slika, se izgubim. V tem hipu izgubljenosti se – prej ali slej – pred mano pojavi slika, sedaj naenkrat kot neko “tuje telo-organ”, nekaj, v čemer lahko sedaj zgolj evidentiram stopnjo realizacije in tisto drugo, novo, kar je moralo nastati poleg tega. Seveda se da še kaj popraviti ali dopolniti, vendar pa je tedaj slika v odnosu do mene že potujena: v hipu je postala stvar za zaznavanje in presojanje. Nikakor ni več del mene, ampak se je z nastankom tega “drugega pogleda” preselila v področje javnega, v področje ocenjevanja, percepcije.

​